Trajnostni razvoj turizma je organizirana in koordinirana dejavnost vlad, lokalnih skupnosti, gospodarstva, izobraževalnih institucij ter civilne iniciative (NVO), ki je usmerjena k varovanju okolja, lokalne kulture in tradicij, socialnega ravnotežja prebivalstva in ki prispeva k zmanjševanju revščine. Ekoturizem je del trajnostnega razvoja turizma.
Trajnostni razvoj turizma mora:
- omogočiti optimalno (upo)rabo virov, ki tvorijo ključne elemente turističnega razvoja in vzdrževati bistvene ekološke procese ter prispevati k ohranjanju naravnih vrednot in biološke pestrosti;
- spoštovati socialno in kulturno avtentičnost lokalnega prebivalstva ter ohranjati njegovo strukturo, živo kulturno dediščino, tradicionalne vrednote ter prispevati k medkulturnemu razumevanju in tolerantnosti;
- zagotoviti izhodišča za dolgoročno ekonomsko delovanje in razvoj ter omogočiti socialno-ekonomske koristi za prebivalce, ki bodo pošteno razporejene, vključujoč priložnosti za stalno zaposlitev in zaslužek ter socialne storitve za lokalno prebivalstvo.
Oblikovanje okoljskih standardov je dolgotrajen in permanenten proces, zato so prostovoljna okoljska priporočila, pristopi, prakse, zaveze, sheme, pa tudi nagrade, običajno najboljša pot za uresničevanje dolgoročnih strateških ciljev na področju trajnostnega razvoja.
V analitičnem delu raziskave smo prišli do naslednjih ugotovitev, ki se nanašajo na delovanje okoljskih shem v turizmu ter pri postopkih ekološkega označevanja izdelkov:
- pojavljati se začnejo ob koncu osemdesetih, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja;
- značilna je njihova večplastnost: poznamo mednarodne, državne, regionalne, destinacijske, lokalne in podjetniške okoljske sheme;
- ustanovitelji so različni; za uspešne okoljske sheme pa je značilna velika podpora državnih ustanov;
- pozornost je namenjena vplivu izdelka na okolje, kar velja za procesno verigo od pridobivanja surovin do povzročenih odpadkov (torej skozi celoten življenjski cikel);
- usmerjene so tako k uporabnikom (gostom), kot k managementu in zaposlenim v turističnih objektih (torej različnim javnostim);
- večinoma so enovite, nekatere pa imajo glede na stopnjo doseganja kriterijev definiranih več ravni (dve, tri, pet);
- upravljanje (administriranje) je običajno zaupano institucijam v sklopu državnih organov (pristojno telo – »competent body«), vendar je zanje prav tako značilno pogosto vključevanje NVO in skupin strokovnjakov v postopke akreditacije ter preverjanja oziroma kontroliranja, pa tudi v procese stalnega obnavljanja veljavnih kriterijev;
- akreditacija (postopek prijavljanja, ocenjevanja, podeljevanja) je pri mednarodnih okoljskih shemah lahko centralizirana ali decentralizirana (lokalne pisarne po državah, regijah);
- finančna nadomestila (plačilo akreditacije, letno nadomestilo za uporabo logotipa in promocija) so zelo različna in se običajno ravna po izbranih kriterijih ter upošteva možnosti subvencioniranja države;
- kriteriji za pridobitev znaka za okolje se delijo na obvezne in neobvezne;
- kriteriji se postopno zvišujejo (ostrijo) – večinoma na tri leta, s čemer zagotavljajo, da ima proizvod, storitev ali destinacija, ki se ponaša z določenim znakom za okolje, vedno najvišjo stopnjo ekološke naravnanosti;
- pridobljeni certifikat ima omejeno dolžino trajanja (običajno 3 leta).
