Pomembno je, da naraščajoča ekološka osveščenost prebivalstva zahteva od podjetij uvajanje korenitih sprememb v poslovanju – še pred tem pa seveda miselnosti. Obvladovanje ekoloških tveganj in izkoriščanje ekoloških prednosti bo pripomoglo k njihovi višji boniteti in ugledu, pa tudi k izboljšanju tržnega položaja in poslovnega izida. Mednarodni standardi za ravnanje z okoljem naj bi podjetjem priskrbeli elemente učinkovitega sistema ravnanja z okoljem, ki jih je mogoče povezati z drugimi zahtevami poslovodenja. Namen teh standardov ni ustvarjanje različnih ovir v poslovanju, temveč vzpodbujanje oblikovanja odprtega odnosa med vsemi udeleženci v procesu celostnega razvoja.
Za uspešno delovanje znakov za okolje so potrebni finančni in človeški viri ter ustrezna administrativno-organizacijska struktura. Večina shem je vsaj delno financirana s prispevki prosilcev. Pobudnik oziroma nosilec licence znaka za okolje praviloma pridobi preostala potrebna sredstva, vendar pa obstajajo tudi znaki za okolje, ki od prosilcev ne zahtevajo nobenih prispevkov. Prispevki se lahko razlikujejo tudi od stopnje: zlati ali platinasti znaki so dražji, ker so povezani z zahtevnejšim certificiranjem in predvidevajo strožje ocenjevanje, evaluacijo več kriterijev, več dela in časa.
Okoljske sheme so običajno neprofitne, vendar je potrebno stroške njihovega delovanja pokriti. Prijavitelji plačujejo stroške prijave glede na velikost, značaj turistične namestitve (hoteli, mladinski hoteli, turistične kmetije, zasebne sobe, planinski domovi), obseg prometa ali podobne kriterije.
Tudi glede vodenja in administracije se okoljske sheme razlikujejo, praviloma pa shemo vodijo stalno in začasno zaposleni. Pogosto so v pomoč tudi prostovoljci. Število zaposlenih je odvisno od finančnih virov. Okoljske sheme so lahko centralizirane ali decentralizirane. Slednje predvidevajo regionalne ali lokalne pisarne, ki izvajajo pravila, ki jih postavlja osrednji urad. Decentralizirane sheme praviloma podeljujejo certifikate v različnih državah (na primer Modra zastava »Blue Flag«, skandinavski znak za okolje Labod »Swan«).
Stroški prijavnega postopka, ki jih plačujejo prijavitelji, so pogosto namenjeni zgolj uporabi logotipa in promocijskega materiala. Stroški tehnične pomoči, priročnikov, posvetovanja, pomoči po internetu, pa so urejeni zelo različno. Nekatere sheme, na primer avstrijska, vključujejo vse storitve v »članarini«.
Letna uporabnina in druge pristojbine za znak za okolje se plačujejo na različne načine, najpogosteje pa ob vlogi zahteve za podelitev. Pristojna telesa se zavedajo, da je zlasti majhnim turističnim podjetjem pogosto težko plačati celotno in visoko vsoto naenkrat, zato uveljavljajo ali minimalne cene storitev ali pa dovoljujejo obročno plačevanje prispevka. Bistveno je namreč, da interes po pridobitvi znaka za okolje obstaja in da se podjetja pristojbin ne ustrašijo in zaradi njih ne odstopijo od projekta, še preden je ta stekel.
Administrativna in tehnična podpora igrata ključno vlogo v procesu podeljevanja znaka za okolje. Zlasti majhna in srednja podjetja težko identificirajo probleme in njihove rešitve, vendar lahko pristojne ustanove ponudijo možne rešitve za še tako težka vprašanja. Tehnično podporo sestavljajo naslednji instrumenti:
- publikacije, priročniki, bilteni, opisi dobrih praks;
- seznami kriterijev;
- obiski v domačem okolju podjetja;
- telefonsko in elektronsko komuniciranje;
- baze podatkov in seznami ekološko neoporečnih dobaviteljev;
- seminarji in treningi (delavnice).
