Kljub zakonski podpori trajnostnemu razvoju turizma ostajamo v Sloveniji večinoma zgolj na deklarativni ravni. Pogrešamo strategijo trajnostnega razvoja turizma z opredeljenimi cilji in ukrepi na tem področju ter izdelan model trajnostnega razvoja turizma, ki bi celovito opredelil pristojnosti in odgovornosti udeležencev na vseh ravneh. V mislih imamo tako področje managementa in s tem turističnega gospodarstva, kot področje raziskav, izobraževanja in informiranja, predvsem pa medresorsko usklajen sistem podpornih instrumentov ter vzpodbud za uvajanje in izvajanje ekološkega managementa. Pogrešamo torej neke vrste »zeleno knjigo« trajnostnega oziroma ekološkega razvoja s temeljnimi usmeritvami za izvajalsko raven. Naš projekt zato vsebuje tudi aplikativne rešitve, do katerih smo prišli s proučevanjem primerov dobrih praks v tujini, analiziranjem dejanskega stanja v slovenskih hotelih in široke diskusije v okviru interdisciplinarnega projektnega teama ter stroke.
Dolgoročno stabilnost, učinkovitost in uspešnost pri razvoju turizma zagotavlja njegov trajnostni razvoj, to pa pomeni upoštevanje ravnotežja med ekološko, ekonomsko in socialno-kulturno razsežnostjo razvoja. Trajnostni razvoj turizma mora zato:
- uvesti optimalno (upo)rabo okoljskih virov, ki tvorijo ključne elemente turističnega razvoja, vzdrževati bistvene ekološke procese ter pomagati ohranjati naravne vrednote in biološko raznovrstnost;
- spoštovati socialno-kulturno avtentičnost lokalnega (domicilnega) prebivalstva, ohranjati njegovo strukturo, živo kulturno dediščino, tradicionalne vrednote ter prispevati k medkulturnemu razumevanju in toleranci;
- zagotoviti dolgoročno ekonomsko delovanje in razvoj, v katerega so vključeni prebivalci, pošteno razporediti socialno-ekonomske koristi, vključno s stalno zaposlitvijo in možnostmi za zaslužek ter omogočiti socialne storitve tudi za lokalno prebivalstvo.
Oblikovanje okoljskih standardov je dolgotrajen in stalen proces, saj dogajanja v okolju turistično dejavnost nenehno postavljajo pred nove izzive. Zato so prostovoljna priporočila, pristopi, prakse, zaveze, sheme, pa tudi nagrade še vedno najboljša pot za uresničevanje dolgoročnih strateških ciljev na področju trajnostnega razvoja.
V okviru analitičnega dela našega projekta smo pri izvajanju postopkov ekološkega označevanja proizvodov in storitev prišli do naslednjih ugotovitev:
- postopki ekološkega označevanja se začnejo pojavljati ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja;
- značilna je njihova geografska opredeljenost na mednarodne, državne, regionalne, destinacijske, lokalne in podjetniške;
- pozornost je namenjena vplivu proizvoda ali storitve na okolje skozi celoten življenjski cikel (od surovin do odpadkov);
- usmerjeni so k uporabnikom (gostom), namenjeni pa so tudi različnim drugim javnostim, kot npr. managementu, zaposlenim v turističnih objektih ipd.;
- večinoma so enoviti, lahko pa se glede doseganja kriterijev delijo na več ravni (dve, tri, pet);
- cenovna nadomestila (plačilo akreditacije, letno nadomestilo za uporabo logotipa in promocija) so zelo različna – različni cenovni razredi po izbranih kriterijih, možnost subvencioniranja države;
- kriteriji za pridobitev znaka za okolje se nanašajo na kakovost in izvajanje; kriteriji so obvezni in neobvezni;
- kriteriji se postopno zvišujejo (ostrijo) – večinoma na tri leta, s čemer zagotavljajo, da ima storitev, proizvod ali destinacija, ki se ponaša z določenim znakom za okolje, vedno najvišjo stopnjo ekološke naravnanosti;
- pridobljeni certifikat znaka za okolje ima omejeno dolžino trajanja (običajno 3 leta).
