Čeprav v Španiji domuje (v tesnem sodelovanju z britanskim trgom) pojem »paketnega« oziroma »masovnega turizma«, je v 90. letih prejšnjega stoletja prav tam postalo jasno, da je urbanizacija španskih mediteranskih obal (na severu je položaj mnogo bolj ugoden, saj je morje tam hladno in pogosto dežuje) povzročilo ne samo nastanek največjega megalopolisa (neprekinjenega urbaniziranega območja) v Evropi, v dolžini približno 500 km, temveč je turizem v tem procesu preprosto izbrisal vasi, lokalno kulturo in hudo prizadel socialno ravnotežje, da o odpadnih vodah in nesmiselni porabi energije ne govorimo. Tudi nacionalno ravnotežje je bilo porušeno: na španskih obalah živijo že trije milijoni tujcev, zlasti Angležev in Nemcev (v zadnjem času pa še vse več Rusov), kar je povzročilo popolni kolaps nekdanjih manjših kulturnih okolij od Valencije proti jugu, vse do Marbelle oziroma Gibraltarja.
Že vsaj deset let traja proces spreminjanja vedenjskih vzorcev turistov, pospešuje se trend od masovnega k individualnemu in okolju prijaznejšemu turizmu, vendar turistični znaki za okolje prihajajo do veljave šele v zadnjih letih. Pozoren in okoljsko naravnan turist je lahko že ob koncu prejšnjega stoletja v turističnih katalogih in prospektih zasledil ekološke turistične znake, ki jih podeljujejo na primer avstralski Green globe ali pa Heritage Environmental Rating Programme.
Tudi znaki za okolje v turizmu (priloga 1) so rezultat preverjanja okoljskega procesa, ki je po definiciji prostovoljni postopek. Zagotavlja, da turistično podjetje, objekt, proizvod, proces, storitev ali vodstveni sistem spoštuje v naprej določene okoljske norme in merila. Znak za okolje ni isto kot nagrada za okolje, ki »prepozna vodilne primere v turistični stroki, ki pomagajo varovati naravno in kulturno dediščino našega planeta«. Pri nagradi za okolje gre praviloma za periodični, recimo letni dogodek podelitve priznanja, medtem ko je znak za okolje oznaka, ki velja ves čas spoštovanja določenih kriterijev.
Proces podeljevanja običajno vodi neodvisna ustanova, ki zagotavlja kredibilnost. Podeljevanje znakov je orodje, s katerim želijo okoljevarstveniki, akademiki, lokalne in nacionalne oblasti ter gospodarska združenja spodbujati okolju in kulturi prijazne zvrsti turizma. To je možno le, kadar se turisti zavedajo pomena znakov za okolje in kadar tudi turistična stroka in sam trg razumeta znak za okolje kot dodano vrednost turističnemu izdelku, kot njegovo tržno prednost.
Že vsaj deset let traja proces spreminjanja vedenjskih vzorcev turistov, pospešuje se trend od masovnega k individualnemu in okolju prijaznejšemu turizmu, vendar turistični znaki za okolje prihajajo do veljave šele v zadnjih letih. Pozoren in okoljsko naravnan turist je lahko že ob koncu prejšnjega stoletja v turističnih katalogih in prospektih zasledil ekološke turistične znake, ki jih podeljujejo na primer avstralski Green globe ali pa Heritage Environmental Rating Programme.
Tudi znaki za okolje v turizmu (priloga 1) so rezultat preverjanja okoljskega procesa, ki je po definiciji prostovoljni postopek. Zagotavlja, da turistično podjetje, objekt, proizvod, proces, storitev ali vodstveni sistem spoštuje v naprej določene okoljske norme in merila. Znak za okolje ni isto kot nagrada za okolje, ki »prepozna vodilne primere v turistični stroki, ki pomagajo varovati naravno in kulturno dediščino našega planeta«. Pri nagradi za okolje gre praviloma za periodični, recimo letni dogodek podelitve priznanja, medtem ko je znak za okolje oznaka, ki velja ves čas spoštovanja določenih kriterijev.
Proces podeljevanja običajno vodi neodvisna ustanova, ki zagotavlja kredibilnost. Podeljevanje znakov je orodje, s katerim želijo okoljevarstveniki, akademiki, lokalne in nacionalne oblasti ter gospodarska združenja spodbujati okolju in kulturi prijazne zvrsti turizma. To je možno le, kadar se turisti zavedajo pomena znakov za okolje in kadar tudi turistična stroka in sam trg razumeta znak za okolje kot dodano vrednost turističnemu izdelku, kot njegovo tržno prednost.
